Mišica piriformis je majhna, hruškasto oblikovana mišica, ki leži pod veliko zadnjično mišico. Izvira iz sprednje površine križnice ter se narašča na veliki trohanter stegnenice. Njena naloga je zunanja rotacija, izteg in abdukcija (odmik noge) v kolčnem sklepu.  Najdaljši živec v telesu, ki mu pravimo išias, izvira iz spodnjega dela ledvene hrbtenice (L4-S3), se nadaljuje pod mišico piriformis (v redkih primerih pa prehaja tudi skoznjo) in pot nadaljuje po zadnjem delu noge vse do stopala in prstov. Vloga išiatičnega živca je pošiljanje električnih impulzov v inervirane mišice, kar omogoča mišicam, da se po potrebi krčijo in raztezajo. Če pride do poškodbe, krča ali kroničnega skrajšanja piriformisa, le-ta pritisne na živec ishiadikus, ki poteka pod to mišico, kar  povzroči bolečino, ki izžareva po zadnji strani noge do stopala. Temu pravimo piriformis sindrom. 

VZROKI

• neposredna preobremenitev in udarci;
• zakrčenost kolčnih upogibalk in posledično šibke glutealne muskulature , predvsem velike zadnjične mišice (npr, zaradi kroničnega, dolgotrajnega sedenja), zaradi česar so pomožne  mišice, med njimi tudi piriformis, močneje obremenjene / preobremenjene. Ta dodatna obremenitev povzroči hipertrofijo piriformisa, ki zato močneje pritiska na živec.
• neravnovesja med kolčnimi odmikalkami (abduktorji) in primikalkami (adduktorji). To neravnovesje – gre za (pre)močne in zakrčene primikalke in ohlapne in šibke odmikalke –  je pogosto pri tekačih, kolesarjih, dvigovalcih uteži, fitneserjih ipd., ki raztezanju primikalk in specifični krepitvi odmikalk posvečajo premalo časa.
• premajhna gibljivost sklepov med križnico in medenico, kar privede do kompenzatornih sprememb pri hoji in teku ter posledično povečane obremenitve piriformisa.

SIMPTOMI

Simptomi so lahko nenadni ali pa napredujejo postopno. V večini primerov se pojavijo enostranske bolečine v zadnjici, na zadnjem delu noge in stopala, ki se še poslabšajo pri sedenju. Prav tako se zaradi omejene gibljivosti pri upogibanju naprej pojavijo mišični krči v predelu zadnjice.

Da potrdimo diagnozo piriformis sindroma, je potrebno predhodno izločiti druge poškodbe in bolezni s podobnimi simptomi (npr. utesnitev medvretenčne ploščice, poškodba ledvenih ekstenzorjev itd.), z ustreznima testoma, kot sta razteg piriformisa ali pritisk na piriformis, pa nam omenjeno diagnozo potrdita.

ZDRAVLJENJE

Čas zdravljenja se lahko razlikuje glede na resnost simptomov. V vsakem primeru je potrebno z vadbo, ki obremenjuje piriformis, prenehati. Bolečina lahko po nekajdnevnem počitku povsem izzveni, vendar pa je pred ponovno obremenitvijo potrebno odpraviti vzroke, ki so povzročili poškodbo.  Z ustreznim pristopom lahko v treh tednih dosežemo znatno zmanjšanje išiatičnih simptomov in mišičnega spazma, poudarek pa je tudi na sami preventivi, ki vključuje raztezanje in krepitev piriformisa ter drugih zunanjih rotatorjev in abduktorjev kolčnega sklepa, hkrati pa je potrebno skrbeti za ohranjanje mišičnega ravnovesja celotne kolčno-medenične-križnične regije. V primeru, da prezgodaj začnemo z vadbo in obremenjevanjem piriformisa, lahko pride do resnih sekundarnih poškodb gibalnega sistema.

POTEK ZDRAVLJENJA

• V prvih 72. urah:

Izogibajte se gibom, ki izzovejo bolečino!

V predelu bolečine si na vsaki 2 uri za 15-20 minut polagajte tople obloge.

Blaga masaža okoliških mišic, s čimer preprečimo nastajanje mišičnih krčev, hkrati pa zmanjšamo občutek bolečine.

• V 3.-5. dneh:

Nadaljujemo z zgoraj navedenimi napotki.

Masaža globokih tkiv, prečna frikcija, TECAR terapija

• V 7.-14. dneh:

Vaje za krepitev in fleksibilnost

• 21 dni po poškodbi:

Vaje za krepitev in fleksibilnost (stopnjevanje).