Zvin gležnja je splošen pojem, ki označuje poškodbo ligamentov in (ali) sklepne ovojnice in izključuje poškodbo kosti. Nastane zaradi forsirane gibljivosti prek meja, ki jih dopušča anatomska zgradba sklepa. Zvin gležnja je med športniki najpogostejša poškodba sklepa, saj predstavlja 10-15% vseh športnih poškodb, v nekaterih športih (nogomet, košarka, rokomet,…) pa celo do 30%.

Na zgornji sliki vidimo zvin gležnja košarkarja. Opazna je močna oteklina, prav tako je bila zelo omejena gibljivost samega sklepa. Pri obravnavi poškodbe sem uporabil:

1.Mobilizacijske tehnike z namenom izboljšanja gibljivosti sklepa;

2.Ročno limfno drenažo, s čimer se odstrani odvečna tekočina iz poškodovanega območja;

3.Tecar terapijo, ki stimulira in krepi notranje obnovitvene sposobnosti tkiv, hkrati pa zmanjšuje vnetje in oteklino;

4.Asistirane in aktivne vaje za krepitev mišic ter izboljšanje propriocepcije, s čimer bistveno pospešimo zdravljenje in zmanjšamo možnost kasnejših bolečin in otekanja.

Še nekaj smernic, ki jih priporočam za bolj učinkovito in hitrejšo rehabilitacijo:

1.) Izogibajte se kompresijskemu povijanju poškodovanega sklepa, saj s tem preprečimo odvajanje odvečne tekočine iz poškodovanega območja.

2.) Poškodovani sklep dvignemo nad višino srca (podložimo z blazino), s čimer pospešimo venski in limfni obtok. Medtem, ko je vaš gleženj dvignjen (elevacija), s stopalom izvajamo različne gibe (npr. pišemo abecedo) tako pogosto, kot vam dopušča teža vaše poškodbe. Pomembno je, da vaje začnemo izvajati takoj, ko je mogoče (drenaža pomaga pri preprečevanju nastajanja brazgotine).

3.) Izmenične kopeli (kontrastna terapija). Poškodovan sklep najprej za 2-3 minute potopimo v toplo (35–45 stopinj), kjer izvajamo tudi razgibalne vaje, nato pa za približno 2 minuti še v mrzlo (8–10 stopinj) vodo. S tem dosežemo t.i. črpalni učinek (širjenje in krčenje žil), s čimer se odstrani odvečna tekočina iz poškodovanega območja. V kolikor ste na točki, kjer imate še vedno opazno otekanje gležnja, naj bosta zadnji dve minuti v vedru z mrzlo vodo, v kolikor pa oteklina ni več opazna, naj bo zaključek vaše kontrastne terapije v vedru z vročo vodo. Celotni proces ponovite vsakih nekaj ur, do tri ali štirikrat na dan.

4.) Takoj, ko ste sposobni, obremenite vašo poškodovano nogo, saj s tem aktiviramo živčna vlakna,ki uravnavajo občutek za ravnotežje. Ponavljajoče aktiviranje teh živčnih vlaken pomaga obnoviti moč na okoliških vezeh in mišic, hkrati pa spodbujajo boljši pretok tekočin na tem področju.

Pojav  vključuje vnetje tkiv, ki potekajo na spodnjem delu stopala in povezujejo peto s prsti (plantarna fascija). Gre za preobremenitveno poškodbo, ki predstavlja najpogostejši vzrok za bolečine v peti pri odraslih ter dobrih 10% vseh tekaških poškodb, pogostejša pa je tudi pri športih, ki vključujejo veliko skokov. Zdravljenje je največkrat dolgotrajno in težavno.

SIMPTOMI

Plantarni fascitis povzroča ostro, zbadajočo bolečino na notranjem delu pete (lahko se širi tudi naprej po stopalu v smeri narastišča fascije), ki se pojavi s prvimi koraki zjutraj, saj se preko noči fascija nekoliko skrči. Tekom dneva se bolečina običajno zmanjša, a se lahko okrepi v primeru dolgotrajnega stanja ali ko vstanemo iz seda, prav tako pa lahko stanje poslabša kakšna druga fizična aktivnost.

VZROKI

V normalnih pogojih se plantarna fascija obnaša kot tetiva, ki absorbira udarce in podpira stopalni lok. Če tenzija in pritiski postanejo preveliki, lahko to povzroči manjše poškodbe (natrganine) fascije. Ponovljivo raztezanje in natrganje lahko privede do razdraženja ali vnetja, velikokrat pa vzroka za nastanek plantarnega fasciitisa ni možno točno diagnosticirati. Debelina plantarne fascije je pri poškodovani osebi povečana in znaša 6-10 mm, medtem ko imajo zdrave osebe običajno fascijo debelo 2-4 mm.

DEJAVNIKI TVEGANJA

Sindrom se razvije zaradi pretiranega naprezanja plantarne fascije v fazi odriva in ne zaradi pretiranega udarca pete ob podlago. Kronično vnetje fascije lahko povzroči tudi trn v peti (reaktivna tvorba nove kosti), ki draži tetivo in povzroča vnetje ter s tem povezano bolečino. Tudi motena biomehanika gibanja, ki nastane zaradi poškodb kolena, kolka ali hrbtenice, povzroči nepravilne obremenitve stopala, kar privede do vnetja plantarne fascije. Še nekaj dejavnikov, ki vplivajo na nastanek vnetja stopalnega loka:

  • starost (najpogosteje se pojavi med 40. in 60. letom);
  • debelost (povečana telesna teža poveča obremenitev na plantarno fascijo);
  • plosko stopalo ali stopalo z visokim stopalnim lokom, kjer gre za zmanjšano mobilnost sklepa in s tem slabšo sposobnost blaženja;
  • poleg dolgotrajne stoje so škodljive tudi trde podlage pri hoji ali teku.

ZDRAVLJENJE

Počitek – potrebno je nekoliko zmanjšati nepotrebne aktivnosti, ki še dodatno obremenjujejo stopalo, vendar ni dejanskih dokazov, da bi daljši počitek koristil poškodovanim.

Raztezne vaje – glede na študije je bolj kot raztezanje mečnih mišic učinkovit pristop uporabe specifičnih vaj za raztezanje plantarne fascije. Najprimernejši čas za raztezanje je zjutraj ali po daljšem sedenju.

Hoja z bosimi nogami – hoja po neravni podlagi (pesek, travnik …) dodatno krepi stopalne mišice;

Tecar terapija v kombinaciji z manualno terapijo;

Kinesio taping – daje oporo, hkrati pa se zmanjša pretiran razteg plantarne fascije.

PFBS (patelofemoralni bolečinski sindrom) se pojavi kot skupek znakov in simptomov, ki so posledica porušene mehanike pogačice oz. spremenjene biomehanike spodnjega uda. Je zelo pogosto postavljena diagnoza pri pacientih z bolečino v sprednjem delu kolena. Sama bolečina, ki se ponavadi pojavi na sprednjem delu kolena, okoli in pod pogačico, lahko izvira iz različnih struktur: sinovialne ovojnice, vezivnega tkiva pogačice, retinakulov, narastišč ligamentov pogačice in tetive štiriglave stegenske mišice, infrapatelarnega maščevja, kože, živcev in mišic.

NASTANEK POŠKODBE

Image result for patellofemoral pain syndrome

Patelofemoralni sklep je predel kolena, kjer se stikata distalni del stegnenice in pogačica (patella). Le ta leži v svojem žlebu, kjer se giblje vzdolž, vstran in izvaja rotacije ter nagibe. Sama pogačica omogoča večjo razporeditev sil na stegnenico in varuje tetivo štiriglave stegenske mišice pri iztegu kolena. V primeru dejavnikov tveganja (opisani v nadaljevanju) in neravnovesja napetosti mehkih tkiv, se pojavi slabo ali nepravilno drsenje pogačice znotraj svojega žleba v sklepni površini stegnenice. Večja moč vastus lateralisa v primerjavi z vastus medialisom in zakrčenost iliotibialnega traku, vlečeta pogačico izven svojega funkcionalnega vzorca gibanja.

DEJAVNIKI TVEGANJA

  • Biomehanika našega gibanja: poškodbi so bolj podvrženi tekači s
  • pretirano pronacijo stopala in povečano notranjo rotacijo kolka;
  • Neustrezna moč in slaba aktivacija mišic (šibkost mišic vastus medialis, gluteus medius in odmikalk kolka);
  • Šibkost abduktorjev in zunanjih rotatorjev kolka;
  • Slaba gibljivost mišic okoli kolena in napetost lateralnih struktur stegna;
  • Hipermobilnost pogačice;
  • Omenjeni dejavniki lahko pomembno vplivajo na razvoj dinamičnega valgusnega položaja kolena (x položaj kolen).

SIMPTOMI

Značilna je bolečina v kolenu, predvsem na notranji strani, okoli in pod pogačico, prav tako lahko občutljivost čutimo na notranji strani med pogačico in kolenom. Navadno se pojavi:

  • Med gibanjem pri večjih obremenitvah;
  • Kadar je koleno skrčeno za več kot 30 stopinj (pri sedenju);
  • Pri čepenju ali klečanju;
  • Pri hoji po stopnicah navzgor in navzdol;
  • Pri kolesarjenju ali vstajanju iz sedečega položaja.

Razvoju PFBS so najbolj podvrženi športi s ponavljajočimi poskoki, prežo, manjavami smeri, dolgotrajnimi teki (odbojka, kolesarjenje, tenis smučanje, rokomet, pohodništvo, tek).

ZDRAVLJENJE

V akutni fazi je pomembno mirovanje oz. izogibanje aktivnostim, ki povzročajo samo bolečino ter hlajenje s hladnimi oblogami. Za nadaljnjo rehabilitacijo je pomembno, da vzpostavimo dinamično ravnotežje sil med agonisti in antagonisti v kolenih, kolkih in stopalih. To storimo s temeljito analizo spodnjega uda in ledvene hrbtenice, pri čemer se upošteva odnose mehkih tkiv, položaj sklepov in posledične kompenzacije. Z uporabo različnih manualnih tehnik sprostimo določene prenapete  mišice ter pomagamo pri izboljšanju položaja stopala, kolena in kolka ter rotacije golenice in stegnenice. Kot učinkovit dodatek pri obravnavi same poškodbe se je izkazala tudi TECAR terapija. Rehabilitacija pa mora vključevati tudi vaje, ki so usmerjene v krepitev moči štiriglave stegenske mišice, še posebno notranje glave (vastus medialis) ter krepitev stabilizatorjev medenice in mišic kolka.

Image result for patellofemoral pain syndrome treatment

 

Sindrom karpalnega oz.zapestnega prehoda je utesnitvena nevropatija medianega živca, ki izhaja iz vratnega dela hrbtenice in poteka navzdol po zgornji okončini preko zapestja in oživčuje palec, kazalec, sredinec, polovico prstanca, palčevo stran dlani in drobne mišice v dlani. Živec spodaj omejujejo zapestne kosti, zgoraj pa čvrst vezivni ligament.

DEJAVNIKI TVEGANJA

Sindrom karpalnega kanala je največkrat posledica nepravilno ponavljajočih se gibanj v zapestju (uporaba računalniške miške, delo z vibracijskimi stroji,…), pri čemer pride do nabreklosti kitnih ovojnic in posledično zožitve prostora za mediani živec. Drugi dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav sindroma so tudi zakrčenost mišic upogibalk prstov in zapestja, šibkost mišic iztegovalk prstov in zapestja, nekatera kronična obolenja, ki lahko poškodujejo živec (npr. sladkorna bolezen, putika, slabo delovanje ščitnice, revmatoidni artritis), tumorji v karpalnem kanalu (npr. ganglion, lipom), poškodbe zapestja ter podlahti in nosečnost.

 

SIMPTOMI

Sindrom karpalnega kanala je pogosto prisoten hkrati na obeh rokah, kjer je ponavadi ena roka huje prizadeta kot druga. Na začetku težave predstavljajo bolečine v zapestju, pojavijo pa se tudi mravljinci v rokah (v prvih treh prstih in polovici prstanca) med spanjem, ki se kasneje lahko pojavljajo tudi čez dan, zlasti pri določenih opravilih, kot npr. vožnja avtomobila ali kolesa, uporaba računalniške miške, telefona, branje knjige in podobno. Kadar sindrom napreduje, iz prizadete roke prično izpadati predmeti, občutek za dotik se poslabša in spremeni, zmanjša se groba moč, v primeru nezdravljenja pa pride do izrazitega usihanja mišic na bazi palca.

 

ZDRAVLJENJE

Pogosto se zgodi, da mravljinčenje in bolečine izhajajo iz utesnitve živca v drugih predelih roke in vratu. Zelo podobne simptome povzročajo triger točke nekaterih ramenskih mišic ali sindrom torakalnega izhoda, zato je pri testiranju potrebno pregledati vse strukture in ugotoviti, če gre za tipične znake utesnitve v zapestnem prehodu.

  • Z manualno terapijo sprostimo prenapete mišice vratu in roke ter z mobilizacijo zapestnega sklepa izboljšamo gibljivost med zapestnimi kostmi. Uporabimo tudi posebne tehnike mobilizacije živčevja, s čimer izboljšamo drsenje in pomičnost živca. V program zdravljenja vključimo tudi raztezne vaje in vaje za moč mišic zapestja.
  • Eden izmed ukrepov je tudi uporaba upornice, pri čemer med tekom spanja ali pri določeni dejavnosti zmanjšamo dodaten pritisk na mediani živec.

 

Utesnitveni sindrom kolka je bolezensko stanje, za katerega je značilna bolečina in omejena gibljivost v kolku. Nastane kot posledica ponavljajočega se zadevanja sprednjega ali zunanjega dela stegnenice ob priležni rob sklepne ponve (acetabuluma) zaradi nepravilnih anatomskih odnosov med vratom in glavico kolka (femoral head) ter acetabulumom medenice. Značilna je bolečina in omejena gibljivost kolčnega sklepa, pogosto pa se pojavi pri aktivni populaciji srednjih let.

 

VZROKI

Vzroki za nastanek utesnitvenega sindroma kolka so:
• nepravilno zaraščen zlom vratu stegnenice (redko),
• aseptična nekroza glavice kolka v otroštvu (Parthesova bolezen),
• subakutni, lahko asimptomatski zdrs glavice kolka,
• motnja v razvoju acetabuluma.

Poznamo dva tipa utesnitvenega sindroma kolka:
• Tip I – stegnenični tip ali »cam«, ki je posledica asferične oblike glavice kolka. Konveksni prehod zunanjega sprednjega dela glavice stegnenice pride pri upogibu in notranji rotaciji kolka v tesen stik z zgornjim sprednjim robom acetabuluma in labruma. Zaradi strižnih sil in ponavljajočih se gibov lahko pride do poškodbe sklepnih površin.

• Tip II – acetabularni tip ali »pincer«, je posledica retroverzije (nagnjenosti navzad) in pretirane poglobljenosti acetabuluma, zaradi česar pride pri fleksiji kolka do stika sprednjega roba acetabuluma s sprednjim robom vratu stegnenice. Posledično se natrga in degenerira sprednji del labruma, kasneje pa se poškoduje še hrustanec sprednjega dela acetabuluma.

 

 

SIMPTOMI

Ljudje z utesnitvenim sindromom kolka tožijo zaradi bolečine v dimljah, ki se sprva pojavi po daljši športni aktivnosti s ponavljajočimi se gibi v smer večjega upogiba (fleksije) v kolčnem sklepu, npr. med tekom (predvsem navkreber), veslanjem, kolesarjenjem, igranjem tenisa ali nogometa. Bolečina je topega značaja (zaradi poškodbe hrustanca) ali zbadajoča (zaradi poškodbe labruma) in lahko seva po sprednji strani stegna vse do kolena. Kasneje se lahko pojavi tudi med hojo navkreber ali po stopnicah navzgor, med obuvanjem čevljev ter po dolgotrajnem sedenju. Utesnitveni sindrom kolka je zelo pogost pri športnikih mlajših in srednjih let (15-45 let).

DIAGNOSTIKA

Pri kliničnem pregledu lahko ugotovimo omejeno gibljivost prizadetega kolka pri kombinaciji giba v smeri upogiba in notranje rotacije. Če je manever v položaju upogiba 90 stopinj v smeri notranje rotacije boleč, govorimo o pozitivnem testu utesnitve kolka. Diagnozo potrdimo z RTG slikanjem ali MRI artrografijo, pri kateri so vidne spremembe na labrumu in hrustancu acetabuluma in glavice stegnenice.

DIFERENCIALNA DIAGNOZA

Ker se utesnitveni sindrom pojavlja pri relativno mladi, telesno aktivni populaciji, je nepravilna diagnoza kar pogosta. Zavajujoča je tudi bolečina, ki se pojavi v dimljah. V diferencialno diagnostiko tako štejemo dimeljsko kilo, poškodbe adduktorjev stegna, težave z ledveno hrbtenico ter začetni osteoartritis.

ZDRAVLJENJE

Na začetku zdravljenja bolniku odsvetujemo aktivnosti, ki povzročajo bolečino. V okviru manualne terapije se priporočajo artikulacijske tehnike na kolku in vaje, ki izboljšajo gibljivost kolka. Hkrati je pomembno okrepiti mišice, ki omogočajo stabilizacijo kolka, s čimer e zmanjša pritisk na poškodovani del labruma in acetabuluma.
Če je kozervativno zdravljenje neuspešno, je potreben kirurški poseg, kjer se odstrani strukturno spremenjene dele, ki zmanjšujejo gibljivost v sklepu, poškodovani del labruma se odstrani in ponovno pričvrsti, s tem pa se prepreči nadaljnje luščenje hrustanca sklepne površine.

Vnetje pokostnice je ena izmed najpogostejših tekaških poškodb, saj probleme povzroča pri okoli 10 % vseh tekačev. Gre za preobremenitveni sindrom spodnjega dela goleni, ki se največkrat pojavi ob povečevanju količine in intenzivnosti treninga, neustrezni tekaški tehniki pa tudi pri spremembi tekaške podlage. V primeru neustreznega ukrepanja lahko poškodba ključno vpliva na vašo športno sezono.

NASTANEK POŠKODBE

Pokostnica je tkivo, ki obdaja kost. Vnetje le-te, kar strokovno imenujemo medialni tibialni stres sindrom, povzročijo prekomerne obremenitve na zadnji notranji strani goleni. Zaradi preobremenitve mišic, ki se priraščajo na golensko kost, pride do vlečenja zunanje plasti (periostiuma) kosti, s čimer nastanejo vnetje, bolečina in nelagodje. Poškodba je največkrat prisotna na notranji strani goleni v njeni spodnji polovici, ki se v primeru hujšega vnetja razširi navzgor proti kolenu. Bolečina je najhujša ob začetku teka. Z ogretostjo se nato nekoliko zmanjša, hkrati pa je prizadeti del na dotik zelo občutljiv.

Poleg medialnega tibialnega stresnega sindroma sta zelo pogosti poškodbi tudi:

  • stresni zlom golenice (bolečina med tekom ne pojenja, na otip je boleč le tisti del, kjer je prisoten stresni zlom; gre za preobremenitveni sindrom, kar kaže na to, da smo z vadbo pretiravali) in
  • kronični utesnitveni (kompartment) sindrom (vzrok nastanka poškodbe je otekanje mišičnih vlaken v predelu goleni zaradi preobremenjenosti; bolečina na sprednjem in zunanjem delu goleni, ki jo včasih spremlja tudi mravljinčenje in upad moči).

DEJAVNIKI TVEGANJA

Glavni dejavnik tveganja, ki povzroči razvoj medialnega tibialnega stresnega sindroma je prevelika intenzivnost treninga. Zaradi pomanjkanja počitka med treningi telesu ne dovolimo sanirati nakopičenih mikro poškodb v mišicah in narastiščih mišic goleni, s čimer postopno začnemo čutiti bolečine. Pomemben mehanični dejavnik, ki lahko povzroči težave je prekomerno zvračanje stopala navznoter (pronacija), saj se ob vsakem dotiku ob podlago pojavi preveliko raztezanje in obremenjevanje mišic ter kit na notranji strani goleni. Vnetje pokostnice pa lahko povzročijo tudi povečana zunanja rotacija v kolku, predhodna uporaba ortopedskih vložkov, povečan indeks telesne mase, slabo gibljiva mečna mišica in slaba obutev.

ZDRAVLJENJE

Gre za zelo težavno zdravljenje, pri katerem je najpomembneje, da ob prvih znakih poškodbe prenehamo z aktivnostjo ali le-to precej zmanjšamo. Prvi cilj terapije je omejitev vnetja, kar dosežemo s počitkom ali z zmernim hlajenjem, pozitivne učinke pa je pokazala tudi TECAR terapija v kombinaciji z miofascialno sprostitvijo in razteznimi vajami za prednjo golenčno (tibialis anterior), peronealne in mečne mišice. Ob ustreznem zdravljenju v zgodnjih fazah je rehabilitacija veliko hitrejša in lažja, nekje po 4-8 tednih pa se pokaže občutno zmanjšanje bolečine.

Poleg omenjenih pristopov odpravljanja poškodbe je zelo pomembno omejiti dejavnike tveganja in preprečiti, da do poškodbe sploh pride. Zato naj bo poudarek na redni vadbi za moč, s čimer odpravimo mišična nesorazmerja v gibljivosti in moči zlasti mečnih mišic, obenem pa ne smemo pretiravati s povečevanjem intenzivnosti ali količine vadbe, kar še posebno velja za začetnike in posameznike s prekomerno telesno težo, pri katerih je tveganje za nastanek poškodbe še nekoliko večje.

Štiriglava stegenska mišica je največja sprednja stegenska mišica, ki jo tvori naslednja skupina mišic: 1. musculus rectus femoris (edina dvosklepna in izvira s črevnice); 2. musculus vastus medialis (izvira iz medialne-notranje strani stegnenice); 3. musculus vastus lateralis (izvira iz lateralne-zunanje strani stegnenice); 4. musculus vastus intermedius (izvira med vastusom med. in lat. na sprednji strani stegnenice). Mišice se nato združijo v kito, v katero je vpeta pogačica oz. patella in se preko kolenskega sklepa pripenja na grčavino golenice (tuberositas tibiae). Štiriglava stegenska mišica je glavna iztegovalka kolena, pomaga pri kontroli upogibanja kolena med aktivnostjo, v primeru upognjenega kolčnega sklepa pa mišica rectus femoris ne sodeluje pri iztezanju. Do natega mišice pride zaradi prevelike obremenitve, pretiranega raztega ali pa preutrujenosti. Glede na resnost poškodbe delimo nateg mišice na tri stopnje:

  • stopnja (blag): poškodovanih je približno 10 % mišičnih vlaken, po končani aktivnosti se pojavijo mišični krči z blago bolečino med krčenjem in raztezanjem mišice;
  • stopnja (zmeren): poškodovanih je med 10 in 50 % mišičnih vlaken, bolečina nastopi nenadno in je prisotna med samo hojo. Mišica je na dotik boleča, prisotne so otekline in modrice;
  • stopnja (izrazit): poškodovanih je več kot 50 % mišičnih vlaken ali cela mišica. Poškodba je nenadna, prisotna je pekoča in zbadajoča bolečina, ki precej onemogoča hojo. Prisotne so tudi notranje krvavitve, oteklina in modrice.

 

VZROKI

Do natega sprednje stegenske mišice pride največkrat med sprintanjem, tekom, skakanjem in brcanjem. Poškodba je zelo pogosta med športniki, ki se po daljši časovni odsotnosti (premor, bolezen, druge poškodbe) vrnejo nazaj v trenažni proces. Možnost za nastanek natega mišice se poveča pri ljudeh, ki so ob podobnih poškodbah imeli neustrezno rehabilitacijo. Osnovni vzročni dejavniki, kot so prekomerna pronacija (prekomerno zvračanje stopala navznoter) stopala, prenapete sprednje stegenske mišice, zmanjšana ledveno-medenična stabilnost, utrujenost, neustrezno ogrevanje, neustrezna stopnja telesne pripravljenosti ali tehnika, še posebej v gibanjih, kjer so vključeni doskoki, povzročijo nateg sprednje stegenske mišice.

 

SIMPTOMI

Mišični nateg 1. stopnje: lokalizirana ostra bolečina, oteklina, modrica in občutljivost mišice na dotik. V primeru, da se pri počepu na eni nogi pojavi bolečina na poškodovani stoječi nogi, vadeči lahko nadaljuje s športnimi aktivnostmi ali ostalimi dejavnostmi.

Mišični nateg 2. stopnje: lokalizirana ostra bolečina, oteklina, modrica in občutljivost mišice na dotik. V primeru, da se pojavi bolečina pri klasičnem počepu, vadeči ne sme nadaljevati s športnimi aktivnostmi ali ostalimi dejavnostmi.

Mišični nateg 3. stopnje: nenaden pojav hude bolečine na mišično-tendinoznem spoju (spodnja polovica mišice, kjer se tetiva narašča na mišični trebuh). Včasih se deformacija lahko občuti, pojavi se težava pri iztegovanju kolena.

 

ZDRAVLJENJE

Mišični nateg 1. stopnje: v 1-2 tednih z ustreznim zdravljenjem znatno zmanjšamo bolečine in neugodje.

Mišični nateg 2. stopnje: v 2-4 tednih z ustreznim zdravljenjem znatno zmanjšamo bolečine in neugodje.

Mišični nateg 3. stopnje: v kolikor operacija ni potrebna, poškodbo saniramo v 3-6 mesecih.

 

POTEK ZDRAVLJENJA

V prvih 72 urah: izogibajte se aktivnostim/gibom, ki izzovejo bolečino. Nogo lahko obremenjujete le do občutka bolečine. Na mesto poškodbe si na vsake 2-4 ure za 15-20 minut polagajte ledene obkladke. V primeru otekanja noge le-to dvignite nad nivo srca (podložite z blazino). Z masažo okoliških mišic (zadnje stegenske mišice, ritnih mišic, meč) lahko skrajšamo čas zdravljenja.

V 3-5 dneh: stopnjujte z obremenjevanjem mišice, vendar še vedno samo do točke bolečine. Na 1-2 uri za 15-20 minut si na mesto poškodbe polagajte tople obloge. Masaža globokih tkiv okoliških mišic, začnemo z nežno masažo prizadete mišice. Lahko že začnemo z vajami za gibljivost in krepitev mišic, vendar le do točke bolečine.

 

V 7-14 dneh: nadaljujemo z miofascialno terapijo. V program krepitev mišic dodamo še vaje za ravnotežje in proprioceptivne vaje.

 

Po 3 tednih: nadaljujemo s stopnjevanjem težavnosti vaj, pri čemer bolečina ni več prisotna.

 

 

Mišica piriformis je majhna, hruškasto oblikovana mišica, ki leži pod veliko zadnjično mišico. Izvira iz sprednje površine križnice ter se narašča na veliki trohanter stegnenice. Njena naloga je zunanja rotacija, izteg in abdukcija (odmik noge) v kolčnem sklepu.  Najdaljši živec v telesu, ki mu pravimo išias, izvira iz spodnjega dela ledvene hrbtenice (L4-S3), se nadaljuje pod mišico piriformis (v redkih primerih pa prehaja tudi skoznjo) in pot nadaljuje po zadnjem delu noge vse do stopala in prstov. Vloga išiatičnega živca je pošiljanje električnih impulzov v inervirane mišice, kar omogoča mišicam, da se po potrebi krčijo in raztezajo. Če pride do poškodbe, krča ali kroničnega skrajšanja piriformisa, le-ta pritisne na živec ishiadikus, ki poteka pod to mišico, kar  povzroči bolečino, ki izžareva po zadnji strani noge do stopala. Temu pravimo piriformis sindrom. 

 

VZROKI

  • neposredna preobremenitev in udarci;
  • zakrčenost kolčnih upogibalk in posledično šibke glutealne muskulature , predvsem velike zadnjične mišice (npr, zaradi kroničnega, dolgotrajnega sedenja), zaradi česar so pomožne  mišice, med njimi tudi piriformis, močneje obremenjene / preobremenjene. Ta dodatna obremenitev povzroči hipertrofijo piriformisa, ki zato močneje pritiska na živec.
  • neravnovesja med kolčnimi odmikalkami (abduktorji) in primikalkami (adduktorji). To neravnovesje – gre za (pre)močne in zakrčene primikalke in ohlapne in šibke odmikalke –  je pogosto pri tekačih, kolesarjih, dvigovalcih uteži, fitneserjih ipd., ki raztezanju primikalk in specifični krepitvi odmikalk posvečajo premalo časa.
  • premajhna gibljivost sklepov med križnico in medenico, kar privede do kompenzatornih sprememb pri hoji in teku ter posledično povečane obremenitve piriformisa.

 

SIMPTOMI

Simptomi so lahko nenadni ali pa napredujejo postopno. V večini primerov se pojavijo enostranske bolečine v zadnjici, na zadnjem delu noge in stopala, ki se še poslabšajo pri sedenju. Prav tako se zaradi omejene gibljivosti pri upogibanju naprej pojavijo mišični krči v predelu zadnjice.

Da potrdimo diagnozo piriformis sindroma, je potrebno predhodno izločiti druge poškodbe in bolezni s podobnimi simptomi (npr. utesnitev medvretenčne ploščice, poškodba ledvenih ekstenzorjev itd.), z ustreznima testoma, kot sta razteg piriformisa ali pritisk na piriformis, pa nam omenjeno diagnozo potrdita.

 

ZDRAVLJENJE

Čas zdravljenja se lahko razlikuje glede na resnost simptomov. V vsakem primeru je potrebno z vadbo, ki obremenjuje piriformis, prenehati. Bolečina lahko po nekajdnevnem počitku povsem izzveni, vendar pa je pred ponovno obremenitvijo potrebno odpraviti vzroke, ki so povzročili poškodbo.  Z ustreznim pristopom lahko v treh tednih dosežemo znatno zmanjšanje išiatičnih simptomov in mišičnega spazma, poudarek pa je tudi na sami preventivi, ki vključuje raztezanje in krepitev piriformisa ter drugih zunanjih rotatorjev in abduktorjev kolčnega sklepa, hkrati pa je potrebno skrbeti za ohranjanje mišičnega ravnovesja celotne kolčno-medenične-križnične regije. V primeru, da prezgodaj začnemo z vadbo in obremenjevanjem piriformisa, lahko pride do resnih sekundarnih poškodb gibalnega sistema.

 

POTEK ZDRAVLJENJA

  • V prvih 72. urah:

Izogibajte se gibom, ki izzovejo bolečino!

V predelu bolečine si na vsaki 2 uri za 15-20 minut polagajte tople obloge.

Blaga masaža okoliških mišic, s čimer preprečimo nastajanje mišičnih krčev, hkrati pa zmanjšamo občutek bolečine.

 

  • V 3.-5. dneh:

Nadaljujemo z zgoraj navedenimi napotki.

Masaža globokih tkiv, prečna frikcija, TECAR terapija

 

  • V 7.-14. dneh:

Vaje za krepitev in fleksibilnost

 

  • 21 dni po poškodbi:

Vaje za krepitev in fleksibilnost (stopnjevanje).